Ponedeljek, 8. januar 2024
Anton Edvard Jožef pl. Strahl (1817–1884)
Anton Edvard Jožef pl. Strahl se je rodil očetu Frideriku Anzelmu (1784–1821), stotniku iz Erfurta in materi Tereziji Justini Demšar (1793–1829). Edvard je imel tudi leto starejšo sestro Henriko (1816–1856). Leta 1819 je oče Friderik od svojega svaka Jožefa Demšarja ml. kupil starološki grad s posestjo. Edvard in Henrika sta zgodaj postala siroti, saj jima je oče Friderik umrl že leta 1821, mati pa osem let pozneje. Skrbnik mladoletnega Edvarda in Henrike je postal materin brat in apelacijski svetnik na Dunaju Franc Ksaver Demšar (1790–1846).
Edvard je osnovno in srednje šolanje opravil v Škofji Loki in Ljubljani, nato je študiral pravo na Dunaju in ga leta 1839 uspešno zaključil. Po vrnitvi na Kranjsko je kar osem let (od 1840 do 1848) opravljal delo neplačanega sodniškega pripravnika. Med tem časom pa je opravil tudi sodniški izpit. Zaposlen je bil na deželnem sodišču v Ljubljani, nato je bil premeščen v Gorico. Leta 1850 je bil iz Gorice premeščen v Trebnje na Dolenjskem, kjer je bil sodnik in predstojnik okrajnega sodišča. Od leta 1854 do upokojitve 1868 pa je delal kot svetnik na ljubljanskem deželnem sodišču.
Leta 1844 se je poročil s Cecilijo pl. Petenegg, ki je bila hči Karla pl. Petenegga, predsednika Deželnega sodišča v Ljubljani. V obdobju, ko je Edvard služboval v Trebnjem je Cecilija rodila edinega sina in pozneje dediča Starološke posesti Karla Strahla (1850–1929). Družina je poleg starološke posesti v lasti imela še hišo v Ljubljani, kjer so živeli med leti 1854 in 1868.3 V Staro Loko pa so običajno zahajali ob koncih tedna in ob dopustih Edvarda. Po upokojitvi je Edvard s sinom Karlom med leti 1868 in 1870 živel v Gradcu, nato pa se je preselil v starološki grad, kjer je živel do svoje smrti leta 1884.
Edvard je bil v času svojega službovanja v Ljubljani aktiven na mnogih področjih. Bil je član društev Kazina, Filharmoničnega društva, Zgodovinskega društva za Kranjsko, Društva Kranjskega deželnega muzeja in mnogih drugih. Kot izobražen mož je govoril več jezikov (poleg nemščine še slovensko, francosko in italijansko), pisal je strokovne pravne članke, od zgodnje mladosti pesnikoval, pozneje pa prevajal dela Franceta Prešerna. Politično je bil liberalno opredeljen. V prvem kranjskem deželnem zboru je bil od leta 1861 do 1866 poslanec. Za svoje zasluge je bil ob upokojitvi leta 1868 odlikovan z visokim avstrijskim državnim odlikovanjem viteškim križcem reda Franca Jožefa. Po vrnitvi iz Gradca leta 1870 se je v Starološkem gradu posvečal dopolnjevanju in urejanju svoje umetnostno zgodovinske zbirke. Leta 1873 pa je pridobil celo plemiški naziv.
Edvard Jožef plemeniti Strahl je bil velik ljubitelj in zbiralec umetniških slik domačih in tujih slikarjev ter predmetov umetne obrti. Čeprav je s dedovanjem starološkega gradu pridobil tudi nekaj slik, ki so jih kupili predhodni lastniki gradu (Erbergi, Lukančiči) je Edvard intenzivneje začel zbirati umetniške slike v 60. letih 19. stoletja. V tem času se je seznanil tudi z italijanskim prekupčevalcem umetnosti Aleksandrom Volpijem. Ta je Strahlu dobavljal predvsem dela tujih avtorjev. Dela domačih avtorjev pa mu je priskrbela njegova hišna gospodinja Johanna Strupi. Tako je Edvard ustvaril eno največjih zbirk na Kranjskem v tistem času. Umrl je leta 1884 v Stari Loki, pokopan pa je na pokopališču cerkve sv. Krištofa v Ljubljani.
Več o usodi umetnostno zgodovinske zbirke in sinu Karlu Strahlu, skrbniku zbirke po smrti Edvarda najdete na povezavi: https://www.loski-muzej.si/novice/zadnji-staroloski-grascak-in-njegova-zbirka/
V stalni zbirki Loškega muzeja hranimo enega izmed portretov Edvarda pl. Strahla. Portretiranec, ki ga je upodobil znani slovenski portretist in krajinar Ivan Franke, ima na levem delu prsi na rdečem traku pripet viteški križec reda Franca Jožefa, ki ga je slikar upodobil do največjih potankosti. Strahl je omenjeno visoko odlikovanje prejel leta 1868 ob upokojitvi.
Red Franca Jožefa je bil ustanovljen 2. decembra 1849. Odlikovanje je sestavljeno iz zlatega rdeče emajliranega križa, ki je položen na črno emajliranega zlatega dvoglavega avstrijskega orla, ki v kljunu drži zlato verigo. Ta v spodnjem delu prehaja v latinski napis VIRIBUS UNITIS, ki v prevodu pomeni s skupnimi močmi, kar je bil moto cesarja Franca Jožefa. V sredini križa je belo emajliran medaljon z velikima začetnicama FJ, na medaljonu na zadnji strani pa je letnica ustanovitve reda 1849. Nad križem se nahaja zlata Rudolfova krona. Red se je nosil na rdečem traku. Odlikovanje se je sprva podeljevalo v treh stopnjah, leta 1901 pa so mu dodali še eno in sicer oficirski križ. Kdo pa so bili prejemniki tega odlikovanja? Več o tem si lahko preberemo v statutu tega odlikovanja, kjer člen 3 pravi takole: “Odlične zasluge, ne glede na rojstvo, vero in status zagotavljajo zahtevo za sprejem v red. Red FJ se lahko podeli vsakemu pripadniku monarhije, ki se je izkazal vrednega z neomajno pripadnostjo deželnemu knezu in domovini v vojni in miru, s posebno pomembnimi za splošno dobro zaslužnimi dejanji, za uporabne iznajdbe, odkritja ali izboljšave, za goreče in uspešno pospeševanje in dvig kmetijstva, domače industrije in obrti, ali se je izkazal z odličnim uspehom v umetnosti ali znanosti s požrtvovalnimi dejanji pri trpljenju ljudi ali če si je na katerikoli drug izkazan način za Naš Prestol, Našo državo prislužil utemeljeno zahtevo zahvale domovine in javnega priznanja.” Red Franca Jožefa je bilo eno redkih avstro-ogrskih odlikovanj, kjer je bilo treba v primeru odlikovanja z višjo stopnjo tega reda, nižje stopnje redov vračati.
Pripravila: Biljana Ristić in Jože Štukl
